Hvaležen sem, da sem lahko sodeloval

Slovenski taekwondo se je po letošnjih olimpijskih igrah zaustavil pri šestem olimpijskem nastopu. Zanj je v Parizu poskrbel Patrik Divković, ki je zadnji dan turnirja tekmoval v kategoriji nad 80 kilogramov. V osmini finala je z 1:2 v rundah izgubil proti Norvežanu Richardu Andre-u Ordemannu.  Po končanem turnirju je v Parizu dočakal še zaključek olimpijskih iger in se naslednji dan s preostalimi slovenskimi olimpijci vrnil v Slovenijo.

Kakšen urnik imate sedaj? Se zelo razlikuje od tisteg, ki ste ga imeli v zadnjih mesecih? Imate dovolj časa za počitek? Ta je zagotovo tako potreben, kot načrtovan? Tako iz fizičnega, kot psihičnega vidika.

V zadnjega pol leta sem bil vseskozi vpet v taekwondo. Morda sem imel vmes, po koncu določenih obdobij nekaj dni počitka. To je bilo tudi vse. A še takrat sem razmišljal o taekwondoju. Ves čas pa sem moral paziti, da so bili načrtovani treningi kakovostno izvedeni. Moram povedati, da se sedaj počutim neobičajno. Včeraj je bil prvi dan, ko sem bil zares prost. Ujel sem se pri misli, da moram na trening. A sem se spomnil, da imam prosto. Ko se navadiš na določen sistem življenja, ga je težko spremeniti preko noči.

Ste v Parizu doživeli, oziroma dojeli, da ste prisotni na največjem športnem dogodku, na katerem lahko tekmujete športniki?

Dogajanje v olimpijski vasi sem si drugače predstavljal. Verjetno zato, ker je bil naš šport na programu proti koncu iger in je veliko športnikov Pariz že zapustilo. Zato olimpijska vas ni izpolnila mojih pričakovanj. Obenem mi je žal, da se nisem mogel udeležiti otvoritvene svečanosti, saj bi na njej najbolj občutil svečani duh, ki je bil prisoten na igrah. Kar se pa tiče samega turnirja v taekwondoju, je izpadel bolje, kot sem pričakoval. Prvič v svoji karieri sem tekmoval pred toliko ljudmi. 8000 se jih je zbralo v dvorani, ki je bila že sama zase posebna. Ogromne steklene površine so dodale nekaj k temu odličnemu vzdušju. Ko nastopiš pred toliko ljudmi, sta samo dve možnosti – ali pregoriš, ali pa te navijanje ponese. Jaz sem zares užival in prizorišče turnirja, ter dogajanje na njem ocenjujem s čisto desetico. Od desetih možnih točk mu dajem deset točk. Sedaj, ko je turnir mimo ne vem, ali bodo na še kakšnem prizorišču v prihodnje sposobni ustvariti podobno vzdušje. Tudi olimpijske igre pred Parizom se po število gledalcev in navijaškem vzdušju, kar se taekwondoja tiče, ne morejo meriti z njim.

Torej vam ni žal, da ste tekmovali v Parizu? Konec koncev, vas je bilo v posameznih kategorijah le po 16, 17, kar je manjši del tistih, ki bi si zaslužili nastop na igrah?

Kar se tega tiče, imam mešane občutke. Po eni strani je za menoj lepa izkušnja. In zanjo sem zelo hvaležen. Obenem se zavedam, da je v meni še kar nekaj potenciala in da lahko kakovost mojega taekwondoja dvignem vsaj še za stopnjo. A po drugi strani je gledanje štiri leta naprej, glede na to, kaj vse se lahko v tem času zgodi, nesmiselno. Vedeti morate, da se je v taekwondoju zelo težko uvrstiti na olimpijske igre. Ko ti to uspe, se počutiš, kot da si že osvojil medaljo. Nekaterim vrhunskim borcem ni uspela uvrstitev na olimpijske igre. Nastop ima zagotovljena le peterica najboljših na olimpijski lestvici, ostali gredo skozi kvalifikacije. Te so lahko brutalne. Prvi pogoj, da si med izbranci z neposredno uvrstitvijo na igre je, da na evropskem in svetovnem prvenstvu osvojiš medaljo. Sedaj obljubljajo spremembo točkovanja. A še ni povsem jasno, ali bodo povsem izničili rezultate v prvih dveh letih po olimpijadi.

Kaj vam pride na misel, ko zaslišite besedo olimpijada?

Najprej, da sem sam sodeloval na olimpijskih igrah. S tem sem izpolnil svoje sanje. Na to bom ponosen ne glede na to, ali bom še kdaj tekmoval na njih, ali ne. Dejansko je v nekaterih športih lažje priti na igre. Denimo v judu, kjer se kategorije med svetovnim prvenstvom in olimpijskimi igrami ne razlikujejo. Pri nas imamo na olimpijskih igrah enkrat manj kategorij, kot jih imamo na svetovnem, oziroma evropskem prvenstvu. Zato se je tudi težje uvrstiti na olimpijado.

Verjetno ni enako spremljati igre po televiziji, ali biti neposredno na prizorišču?

Razen taekwondoja si v živo ostalih športov nisem ogledal. Sem pa, preden sem prišel v Pariz, videl nekaj tekmovanj po televiziji. Tam izgleda tekma kot tekma. A sem začutil, ko sem gledal moški rokomet, da si naši igralci zelo želijo doseči odmeven rezultat. Vendar pri tem ne občutiš večjega pritiska, saj tekmovanje poteka daleč vstran. Ko sem bil sam na borišču, je bilo povsem drugače. Občutil sem ta pritisk. Moram reči, da je name deloval stimulativno.

Po tem največjem izzivu v življenju športnikov se vedno pojavi vprašanje motiva. Kako je pri vas? Že imate izdelan načrt za prihajajočo sezono? In dalje?

Kratkoročnega načrta nimam. Še ne. Dolgoročni znova vsebuje olimpijske igre. Srednjeročni pa svetovno prvenstvo, ki bo v prihodnjem letu. Do konca tega leta ni velikih tekem. Gre samo za G turnirje. Ti po olimpijskih igrah niso pomembni. Vsaj zaenkrat še ne, saj ne vem, kako bodo seštevali točke. Kot sem že dejal, načrtujejo, da bodo za uvrstitev na olimpijske igre v Los Angelesu šteli samo točke iz let 2026 in 2027. Bomo videli, če bodo res, ali pa si bodo premislili, oziroma pripravili drugačno točkovanje.

Nič še nisva dejala o vašem dvoboju z Norvežanom Ordemannom. Bi sedaj, če bi se še enkrat pomerili z njim, kaj spremenili?

Ničesar, razen zadnjih desetih sekund druge runde. Zdaj bi se jih lotil tako, da nasprotnik ne bi dosegel teh dveh točk, ki sta odločilno vplivali na potek dvoboja. Ko sem ga izgubil, sem upal, da bo Ordemann premagal Hrvata Šapino in nato še Iranca Salimija, tako da bi jaz dobil drugo priložnost v repasažu. Žal se to ni zgodilo. Žreb je bi res težak. Če se ozrem v razplet naše kategorije, je Iranec Arian Salimi zasluženo zmagal, saj se je že izkazal na svetovnem prvenstvu. Na drugi strani žreba sem v finalu pričakoval Kubanca Albo, ki je po mojem mnenju najbolj kakovostni borec. Zato sem bil presenečen, ko se je v finale uvrstil Anglež Caden Cunningham. Njega sem pred dvema letoma premagal na evropskem prvenstvu. A je zatem naredil velik korak v svojem razvoju.

Še kakšno sporočilo za konec pogovora?

Naj razmislim…. Rad bi se zahvalil. Pred turnirjem in tudi po njem sem dobil veliko pozitivnih sporočil. Ljudje so se spomnili name. Tudi takšni, s katerimi nisem imel stika več let. Bil sem presenečen, koliko jih je nestrpno pričakovalo moj nastop. Vsem skupaj bi se rad zahvalil za podporo.