Krvave oči so znak velike želje po tekmovanjih

Življenje vrhunskih športnikov je obrnjeno na glavo. Trenutno potekajo tekmovanja v panogah, v katerih bi morali z njimi končati že pred dvema mesecema ali več, v tistih, v katerih bi morala biti sezona na vrhuncu, pa se sramežljivo iz zelo pazljivo lotevajo izvedbe tekmovanj. Veliko zvezdnikov bi bilo sedaj na zasluženem dopustu, saj bi v Tokiu končali z olimpijskimi igrami in bi se sončili v zlatem, srebrnem, oziroma bronastem olimpijskem sijaju. Med tistimi športniki, ki so od marca zaradi zapiranja meja največ izgubili, so vrhunski posamezniki v taekwondoju. Ti so februarja začenjali s prvimi letošnjimi tekmovanji. Nato je sledil zdravstveni pandemski mrk, ki se še do danes ni končal. Skozi vse tegobe, pa tudi določenih prednosti zadnjih šestih mesecev je šel Ivan Trajković, naš edini olimpijski taekwondo potnik na Japonsko. Tako kot večina ostalih vrhunskih športnikov se je moral najprej sam znajti in zadnjega pol leta na nek način ohranjati tako telesno pripravljenost, kot formo.

Kako tečejo dnevi?

Že nekaj mesecev se odvijajo podobno. Dva do trikrat na teden odhajam v Ljubljano na treninge tehnike. Tam se potim  skupaj s Patrikom Divkovićem. Drugače treniram v Slovenski Bistrici. Oče je z menoj na atletskem stadionu. Še prej, ko niso bili možni treningi na stezi, sem treniral na Pohorju. Doma  sem si naredil priročni fitnes, tako da sem se nekako prebil skozi obdobje, ko smo morali ostati doma. Pred kratkim smo imeli priprave v Splitu. Prišle so kot naročene, saj smo imeli dvoboje in sem po šestih mesecih znova občutil tekmovalni naboj. A še vedno je to le trening.

 

Če bi bile zadeve običajne, bi bil za vami olimpijski nastop. Vam je žal, da so olimpijske igre zamaknjene za leto?

Zdaj bi že bil prost, oziroma na dopustu. A moram priznati, da odkar smo izvedeli, da so olimpijske igre prestavljene za leto dni, sem o tem nehal razmišljati. Takoj smo pripravili načrt do OI 2021. Sedaj delamo po tem enoletnem načrtu. Ker še ni nobenih smernic o prvih turnirjih, se nahajamo v razširjenem bazičnem ciklusu. Ta čas izkoriščam, da popravljam pomanjkljivosti, ki jih sicer ne bi mogel. Ko bodo objavili datume prvih turnirjev, potrebujem mesec, da pridem na tekmovalni nivo. Zdaj ne vemo, kje smo. Počutim se odlično in dobro mi gre. A dokler ne bo prve tekme, je to subjektivni občutek.

 

V kolikšni meri je pandemija spremenila vaš urnik?

Ko gledam nazaj, moram reči, da mi je dejansko prišla prav. Z Juretom sva se zavedala, da obstajajo segmenti v dvobojih, ki v tehničnem smislu niso na dovolj visokem nivoju. Stari urnik tekmovanj je bil takšen, da ni dovoljeval izboljševanja. Obenem nisem še toliko star, da bi mi trening  predstavljal težavo. Enostavno sem potreboval nekaj dodatnega časa, da se lahko posvečam odpravljanju pomanjkljivosti. Obenem sem pozdravil nekaj manjših poškodb, ki jih sicer ne bi mogel. Kar se tiče količine treninga, se ni nič spremenilo. Zdaj višam pripravljenost, saj ne želim, da bi bil na turnirjih prehitro utrujen. Več dvobojev želim opraviti na enakem nivoju. A povečano aktivnost lahko zadržiš le krajše obdobje. Ta čas sedaj na treningih poskušamo podaljšati.

 

Kako ohranjate formo? Jo je sploh možno izmeriti?

Na treningih s Patrikom sem veliko pozornosti namenjal sprednji nogi. Zavedam se, da z njo ne bom nikoli tako učinkovit, kot so višji nasprotniki. A napredujem in mi gre vedno bolje. Na ta način izboljšujem obrambno taktiko. Obenem je vprašanje, v kakšni formi so tekmeci? Forma v tem trenutku pri nobenem izmed nas ni tekmovalna. A jo lahko dosežem v nekaj tednih. Ne vem pa, kako blizu nje so ostali. V tem obdobju je najbolj pomembno, da testiram stvari, da postajam vse bolj suveren. Taktika še ni v ospredju.

 

Kako nestrpno pričakujete prve turnirje?

Komaj jih čakam. Ko sem opravil prve tri dvoboje s pomočjo elektronike, sem se počutil kot majhen otrok. Jure je dejal, da sem imel krvave oči! To se mi dogaja, ko nestrpen čakam na začetek dvoboja! Nazadnje sem bil toliko časa brez tekmovalnega naboja v letu 2009. Takrat nisem tekmoval od februarja do septembra. Ko sem imel kasneje poškodovano nogo, nisem tekmoval tri mesece. Kar se motivacije tiče, nimam nikakršnih težav. A si hudo močno želim čim prej na tekmo. Če bo mogoče, želim povezati nekaj turnirjev.

 

Ste imeli kaj dopusta?

Nekaj malega. Oziroma nekajkrat po nekaj dni. Nisem si vzel prosto cel teden. Sedaj odhajava s punco na morje za štiri dni. V tem času bom potisnil taekwondo povsem v ozadje.

 

Kaj pomeni za taekwondo sedanje stanje brez turnirjev?

To je slabo. Ne samo za taekwondo, ampak za vse športe. V tekwondoju smo v zadnjih šestih, sedmih letih močno dvignili tekmovalni ritem. Vsak mesec sta bila vsaj po dva turnirja, ali trije. V letu dni je bilo vsaj pet tekmovanj na najvišjem možnem nivoju. Zato sem bil v nenehnem stiku z najboljšimi borci na svetu. V sedanjih razmerah so v prednosti večje reprezentance, saj lahko vseskozi opravljajo testne dvoboje. To se bo zagotovo poznalo na prvih turnirjih. Dobro je, da je odprta meja s Hrvaško. Zato sem lahko odhajal tja na treninge. Želim si, da se čim prej vrnemo v stanje pred pandemijo. Ne gre mi v glavo, da se v nogometu objemajo, mi pa nimamo turnirjev. Tekmuje se le v športih, ki so medijsko podprti. Tudi v taekwondoju se bo moralo nekaj narediti. Mogoče v Evropi začnemo z G1 turnirji. Dajmo jih organizirati. Izkoristimo dejstvo, da so meje v srednji Evropi odprte. Če bi jih organizirali v tem delu, sem prepričan, da bi bila udeležba temu primerna.

 

Čeprav v Tokiu ni bilo letošnjega najpomembnejšega športnega tekmovanja, ste nekoliko le občutili olimpijsko dogajanje. Bili ste prisotni na snemanju predstavitve slovenskih olimpijskih oblačil! Kako ste se počutili?

Bilo je »full fajn«! Kolekcija je vrhunska. Tako po videzu, kot po kakovosti. Odlično se je bilo za dan posvetiti drugačnim obveznostim. Z atletoma Janežičem in Mihalinčevo, jadralcem Zelkom, karateistko Rističevo in veslačico Ostermanovo, smo se zelo zabavali. Pred fotografiranjem smo morali proizvajalcem opreme sporočiti svoje konfekcijske številke. Pripravili so nam oblačila, ki smo jih po snemanju morali vrniti. Sedaj čakajo na nas v skladišču. Priznam, da sem nestrpen in komaj čakam, da jih znova oblečem!

 

Na snemanju ste se med drugim lahko pogovarjali o trenutnem stanju v vaših panogah. Kaj menijo ostali?

Vsi se strinjajo, da so potrebna tekmovanja. Atleti so z njimi že začeli. Vendar do novega leta nihče ne more doseči olimpijske norme. V jadranju še ni tekmovanj. To ni logično, saj jadralci tekmujejo zunaj. A razumem, da so težave s prevozi, skupaj je 150 ali več ljudi….. Vsi si želimo, da se začnejo tekmovanja. Stagnacija samo škodi. Verjamem, da je v trenutnem stanju največja težava prenos virusa. Je pa dejstvo, da smo športniki zdravi, torej njegov učinek na nas ne bi smel biti tako močan, kot je pri preostalem delu človeške populacije. Dajmo nekaj narediti, da ne stagniramo. Najhuje je, da ni nobenih informacij. Nedavno sem razmišljal, da v Evropi in Aziji še nismo imeli olimpijskih kvalifikacij. Dobro je, da sem se sam že kvalificiral na olimpijske igre. Na drugi strani Patrik trenira na vso moč. Je napredoval, a dokler ne bo v ringu, ne bo vedel, na kakšnem nivoju je. Sedanje stanje ubija šport. Pri turnirjih ne gre le za tekmovanje. Denar prinašajo tudi potovanja, hotelska namestitev. Poglejmo samo na Odprto prvenstvo Slovenije. Več kot 1000 ljudi preživi pri nas dva, tri dni. Temu primerna je tudi količina denarja, ki ga pustijo pri nas.

 

Bi bila smernica za taekwondo nekaj podobnega, kot se sedaj gredo v ameriški profesionalni košarkarski ligi? Taekwondo balončki?

Lahko bi jih vzeli kot osnovo, čeprav se pri nas obrne veliko manj denarja. Za primer bi lahko vzel naše svetovno prvenstvo, ki so ga organizirali v Južni Koreji. V Azijo smo odpotovali deset dni prej. Ali pa bi lahko, na primer, naredili tri povezane turnirje v Parizu. V Franciji bi preživeli tri tedne. Prvih deset dni bi šlo za zdravstveno prilagajanje. Mislim, da je osnova, da se poveže nekaj turnirjev. Za enega se ne izplača potovati. Še posebej, če izgubiš v prvem krogu. Ali pa bi se lotili turnirjev na podobni način, kot se jih v Turčiji. Tam smo bili nameščeni v enem hotelu in smo tekmovali na dveh, treh turnirjih.

 

V taekwondoju so na nek način aktivni le tisti, ki tekmujejo v poomsaeh. Na srečo je splet tisti, ki jim omogoča, da prikazujejo znanje. Žal to v borbah ni mogoče!

Dobro je, da živi vsaj ta del taekwondoja. Na ta način je naša panoga prisotna v medijih. Super je, da lahko vsaj nekdo prikazuje svoje znanje. Žal to ni enako, kot je na turnirjih v dvoranah, kjer si fizično prisoten. Sedaj izvajajo Poomsae doma. Lahko jih večkrat posnamejo. Nato izberejo najboljše in jih pošljejo da jih ocenijo sodniki. A je, to bom še enkrat poudaril, »fajn« da tekmujejo!

 

Foto olimpijskih oblačil – Aleš Fevžar