Povem vam jih sredi noči

Slab teden nas loči od olimpijskih iger. Začeli jih bodo s svečano otvoritvijo, ki bo v četrtek. V Tokiu je vse več udeležencev, ki bodo tekmovali v 33 športih. Na Japonsko športnike pošilja 206 držav. Teh bo več kot 11000. Dodati jim moramo njihove spremljevalce, organizacijsko osebje in sodnike. Med slednjimi bo imel slovenski taekwondo zastopnico v Jasni Golubič, ki pravi: »Bližje so igre, večja je napetost. Ko smo nedavno imeli seminar, so nam dejali, da se vidimo čez 14 dni! Takrat sem si rekla: »Ojoj, že čez dva tedna bom na Japonskem«!

Se vam je s sojenjem v Tokiu izpolnila velika želja?

Odkar sem postala mednarodna sodnica, so bile moje sanje, da bom nekoč prišla na olimpijske igre. Ko so nam lani sporočili, da so igre prestavljene za leto, smo se vsi kandidati počutili neugodno, ker smo vedeli, da bo to podaljšalo našo neučakanost. Po drugi strani je bilo toliko negotovosti, ali igre sploh bodo. Ko smo letos dobili potrditev, da igre zagotovo bodo, se je vsem nam odvalil velik kamen! Sledili so trenutki nepopisne sreče. Tako nekako je bilo!

Kako naporno je bilo vzdržati to negotovost?

Psihično je bilo kar naporno. Sploh zadnji dve leti, ko smo imeli kriterijske  izborne turnirje. Vedeli smo, da nas opazujejo iz vseh možnih zornih kotov. Preučujejo vsako našo kretnjo. Vsak trenutek ko stojiš v ringu, ko si v centru v borbi, ali sediš ob strani, vedno veš, da si opazovan. To je neprijetni pritisk. Po drugi strani te s tem pripravljajo na še večji pritisk, ki ga prinašajo olimpijske igre. Tam bodo vse oči usmerjene v naše delo. Še posebej zato, ker bo tam samo eno prizorišče in v njega bo usmerjena vsa pozornost.

Kako si zamišljate olimpijske igre?

Po eni strani imam srečo, ker sem bila na olimpijskih igrah za mlade v Buenos Airesu. Tam sem prišla do določenih izkušenj. Gre za posebne občutke, ki niso primerljivi s sojenjem na drugih turnirjih. V Tokiu sem bila leta 2019, ko smo imeli testni turnir. A je takrat šlo predvsem za test postavitve prizorišča v dvorani. Pritiska zaradi ostalih stvari ni bilo. Dejstvo je, da so olimpijske igre kot takšne, čisto posebni dogodek. Vsi, ki so že sodili na olimpijskih igrah pravijo, da se z njimi ne more nič primerjati.

Je odvijanje turnirja natančno določeno?

Urnik dvobojev in vsega ostalega je zelo natančno pripravljen. Že zaradi televizijskega prenosa v živo. Razumljivo je, da ne sme prihajati do nobenih težav. Ne tehničnih, ne drugačnih.

Kako je potekala sodniška selekcija olimpijskih iger?

Po selekcijskem taboru, v katerem nas je bilo še 50 sodnikov, so nam izročili seznam kriterijskih tekmovanj. Soditi smo morali na treh od štirih tekem velikih nagrad, na svetovnem prvenstvu in na vsaj dveh od petih kvalifikacijskih celinskih olimpijskih turnirjev. Na teh tekmovanjih smo zbirali točke. Kriteriji so bili management, borbe, pravila….. Pravzaprav vse, kar sodi zraven. Končni izbor je bil 30 sodnikov.

Na koliko olimpijskih dvobojih boste sodili?

Ne vem. Tega ne ve nihče. Računalnik izbira sodnike, ki gredo na borišče. Ob tem obstaja pravilo, da evropski sodniki ne moremo soditi Evropejcem. Torej je veliko odvisno od odvijanja turnirja. Nič ni zagotovljenega.

Ste zato evropski sodniki v prednosti?

Jaz bi rekla, da je obratno. Kolikor sem si ogledala tekmovalne liste, imamo na njih veliko Evropejcev. Manj je ostalih. Zato evropski sodniki nismo v prednosti.

Z vami v Tokiu je dobila priznanje slovenska taekwondo zveza.

V bistvu je bil to tudi načrt, oziroma želja zveze, da bi imela Slovenija na Japonskem sodnika. Bilo bi še bolje, če bi nas bilo več. Res je, da je pomembno, da imamo na olimpijskih igrah svoje tekmovalce, a je hkrati pomembno, da imamo na najvišjem svetovnem nivoju tudi sodnika. Tekmovanj ni, če ni tekmovalcev in tudi, če ni sodnikov.

Kako ocenjujete prilagajanje sodniških pravil. So se ta pogosto spreminjala?

Od zadnjih olimpijskih iger so se dvakrat spremenila. Končna verzija, ki je postala verzija olimpijskih iger, je bila sprejeta oktobra 2019. Šlo je za pravila, ki se več ne spreminjajo, ne prilagajajo, ampak ostajajo v veljavi do konca tega olimpijskega ciklusa. Predelali smo jih vsaj 30 krat. Če ne še večkrat. Posvečali smo se jim na vsakem seminarju, na vsakem turnirju pred Corono. Vse skozi smo jih obnavljali, osveževali spomin. Če bi me zbudili sredi noči, bi prej znala povedati vsa pravila, kot pa povedati kdo sem in kje sem v tistem trenutku.

Kako dolgo ste že v taekwondoju?

Z njim se ukvarjam 21 let. V sodniške vrste sem vstopila z namenom, da se enkrat udeležim olimpijskih iger. Kot tekmovalka nisem bila tako ambiciozna, da bi razmišljala o nastopu na tem največjem športnem dogodku. Splačalo se je vztrajati, saj se mi je z odhodom v Tokio poplačal trud za vse, kar sem vlagala v svoje sodniško delovanje. Pri tem ne gre toliko za odrekanja, kot dajanja na stran ostalih stvari, ki so prav tako pomembne v življenju. Včasih  se enostavno moraš odločiti, kaj je v določenem trenutku bolj pomembno.

V nekaterih športih lahko sodniki živijo od sojenja. Kako je v taekwondoju?

Jaz pravim, da je sojenje v taekwondoju hobi program. Zelo dragi hobi program. V njem za sodnike ni zaslužka. Ni kaj za skrivati. Vsak, ki je kadarkoli sodil ve, da v taekwondoju ne bo zaslužil. Ne moremo se primerjati s sodniki v nogometu, ali v ameriški profesionalni košarkarski ligi. Da sodiš, moraš imeti v prvi vrsti naš šport zelo rad. Da to počneš in da v njem vztrajaš. Je pa res, da se o profesionalnem sojenju v taekwondoju govori že nekaj let. A danes temu nismo nič bližje. Želja svetovnega taekwondoja je bila, da se ustanovi profesionalna skupina sodnikov, v kateri bi bili najboljši sodniki na svetu. Da se o tem še vedno samo govori ni kriva Corona, ampak gre bolj za organizacijsko logistično težavo.

Kakšen je na turnirjih odnos sodnikov in tekmovalcev?

Meja je strogo postavljena. Že pred časom so v pravilnik dodali člen, da morajo biti sodniki povsem ločeni od ekip in ostalih članov reprezentanc. Uradno ne smemo imeti stikov. Če na turnirju kogarkoli srečamo se lahko pozdravimo, priklonimo in to je vse. Stikov in pogovarjanja ni. To enostavno ni dovoljeno.

Ali prinaša sojenje na olimpijskih igrah dodatni motiv za nadaljevanje sodniške kariere?

Glede na to, da sem veliko let lovila te sanje in vse drugo postavljala na stran, je dejstvo, da te olimpijske igre predstavljajo veliko motivacijo za nadaljevanje sodniške kariere. Mogoče bom po njih taekwondo malce, ne bom rekla dala na stran, ampak bom stvari, ki sem jih doslej odlagala, postavila v red. Od šolanja, do službe. A taekwondoja zagotovo ne bom nikoli pustila. V njem bom vedno iskala nove izzive.

Kaj pravi vaša družina?

Od družine se pričakuje, da je vesela in ponosna. Tako je bilo tudi v moji. Ko sem dobila sporočilo, da sem uvrščena med sodnike za OI, je bila sestra Alenka pri meni na obisku. Sporočilo je prispelo ob osmi uri zjutraj. Ko sem ga prebrala, sem bila šokirana in sploh nisem vedela, kaj naj rečem. Sestra me gleda. Pa pravi: »Kaj zdaj?« Jaz odgovorim: »Ja, ja!« Zatem sva začeli obe kričati in se veseliti.