Slovenija ima najboljšega na svetu

Čeprav že več kot pol leta v taekwondoju nimamo tekmovanj in se zato stanje na svetovnih lestvicah ne spreminja, so neperspektivno situacijo v tehničnem delu svetovnega taekwondoja spremenili v razburljivo. Izhajali so iz dejstva, da športniki, ki tekmujejo v tehniki niso odvisni od fizične prisotnosti na mestu odvijanja turnirjev. Slovenci se lahko pohvalimo, da smo izpeljali enega prvih spletnih turnirjev na svetu. Tej potezi so sledile druge članice Svetovnega taekwondoja. Tako v spomladanskih mesecih pravzaprav ni minil teden, da ne bi širom sveta izpeljali vsaj enega tovrstnega tekmovanja. S tem smo prišli do junaka naše zgodbe. Kris Horvat, ki je z rezultati na mednarodnih turnirjih močno opozoril nase že v lanskem letu (evropski prvak), je pridno nizal nastope na spletnih turnirjih. Ne samo da jih je nizal, ampak je na njih redno zmagoval. Za njim je izredno pestro in plodno obdobje. »Tekmoval sem na desetih svetovnih spletnih tekmah. Prisotni so bili tekmovalci iz celega sveta. Za menoj je tudi tovrstni slovenski turnir. Torej sem tekmoval v Sloveniji, dvakrat v Egiptu, pa v Argentini, Franciji, Kitajski (sem so me povabili),dvakrat v Ameriki, pa v Indiji, Angliji in Grčiji. Na vseh spletnih turnirjih, razen v Franciji, kjer je bila kategorija do rdečega pasu in sem osvojil drugo mesto, sem zmagal.« Glede na številne lovorike, se Kris kar težko odloči, kateri rezultat ima največjo težo. »Do leta 2020 mi zagotovo največ pomeni naslov evropskega prvaka. V tem letu težko dam prednost katerikoli tekmi. Vse so bile na svetovnem nivoju. Oziroma so bili na njih prisotni tekmovalci iz celega sveta. Mogoče bi dal v ospredje Kitajsko in Grčijo«. Zaradi Covida-19 je letošnja sezona drugačna od prejšnjih. Ker je šolsko izobraževanje potekalo preko spleta, je bilo zato nekaj več časa za treninge. Kris je treniral vsak dan. Treninge je imel razdeljene po sklopih. Enega so sestavljali udarci, drugega blokade, tretjega gibčnost, pa moč, kondicija. Pred samimi tekmovanji je nekaj dni izvajal samo forme, ki so bile zahtevane v njegovi kategoriji. Starša sta ga vseskozi motivirala, učila in podpirala. Kdaj sta Dejan in Suzana ugotovila, da so forme tiste, v katerih lahko Kris dosega vrhunske rezultate? »Njegovo željo sva opazila najprej skozi šolske treninge. O tem sva začela bolj razmišljati pri njegovih sedmih letih, ko je prvič nastopil na državnem prvenstvu in zmagal. Vedno si je želel več treningov tehnike. Omogočila sva mu treninge z Renato Mavrič in kar hitro je napredoval. Udeležil se je tudi seminarjev v tujini. Najprej je začel nastopati na mednarodnih tekmovanjih na Hrvaškem in kot najmlajši v njegovi kategoriji takoj posegel po medaljah. Nekaj časa je treniral tudi borbe. Nastopil je na dveh tekmah in si priboril prvo in tretje mesto. Zdaj je borbe opustil in se osredotočil na tehniko. Če želiš biti dober in uspešen je potrebno tehniki posvetiti veliko časa.« Njegov napredek z zanimanjem spremlja Mavričeva, ki ima pri rezultatih svoj delež zaslug. Vedela je, da bo Kris tudi na spletnih tekmovanjih posegal po visokih mestih. »Kris je že prej na tekmovanjih v telovadnicah pobiral samo zlate medalje. Tekmovanja preko spleta so samo potrdila, da je na pravi poti in so mu ponudila možnost tekmovanj tudi v drugih delih sveta, kjer morda drugače ne bi imel priložnosti sodelovati. Tekmovanja preko spleta so nekaj novega, vendar so se pokazala, kot izjemno dobrodošla. V trenutni situaciji motivirajo tekmovalce in kar je prav tako pomembno, pokažejo rezultate njihovega truda. Pred začetkom spletnih turnirjev je imel Kris odlično izhodišče. Lansko jesen je zaključil z naslovom evropskega prvaka med otroci. Prav tako je ostal neporažen na vseh ostalih mednarodnih tekmovanjih, ki so se takrat še odvijala v telovadnicah.  Spomladanski del sezone, ki je bil res čisto drugačen od načrtovanega, Krisa ni ustavil. Ko so se odprle možnosti treniranja v telovadnici sva to izkoristila in sva nadaljevala s treningi«. Temelj za napredovanje je učenje novih poms. Naš mladi šampion se jih je loteval v družbi slovenske selektorke. »V spomladanskem delu sva v program dodala dve novi formi. To sta četrta in peta po vrsti. Ti dve novi formi se je naučil v zelo kratkem času. Sedaj je potrebno še nekaj časa, da bo v njima postal tako suveren kot v prvih treh, s katerimi je do sedaj pogosto tekmoval. Njegove prve tri forme so zelo dobre. Najmočnejši sta druga in tretja.  Sta že dovolj kompleksni, da lahko pokaže svoje adute«. Da je Kris Horvat tako napredoval, je zaslužen tudi klubski trener Tomaž Zakrajšek. V njegovem klubu Kris trenira tri leta. »Kris je začel v klubu Kang trenirati v prvem razredu. Sedaj ima zeleni pas. Njegov napredek je konstanten. Tudi med korono se ni ustavil. Starša Dejan in Suzi sta njegova trenerja, zato so lahko ves čas trenirali. Najprej doma, nato pri nam v dvorani. Kris dela zelo veliko individualnih treningov. Večino z staršema in tudi z trenerko Renato Mavrič. Z mano skoraj nič ne trenira. Sam vse skupaj opazujem in se trudim, da gre vse v pravo smer.« Ker so omejitve v družabnem življenju še naprej močno prisotne, je težko napovedati, kako se bo odvijala taekwondo jesen. »Vse tekme so več ali manj odpovedane. Usmerili se bomo na domače in spletne tekme. Na srečo so v tehniki slednje postale zelo popularne. Meni osebno te »online tekme« niso tako všeč, ker jim manjka dvoransko vzdušje. Da sediš doma za računalnikom in spremljaš turnir ni enako, kot če si v dvorani. Komaj čakam, da se vse spet začne, kot se mora,« je dodal Zakrajšek, ki je zelo ponosen, da jim je uspela prva slovenska spletna tekma v tehniki. Ta je bila zelo odmevna, saj so o njej poročali tako na TV Slovenija, kot v časopisih Delo in Slovenske novice. V Kangu so imeli poleti le štirinajstdnevni odmor. Po njem je dvajset članov teden dni treniralo v Portorožu. Sledili so treningi v njihovi telovadnici v Škofljici. Sedaj začenjajo s tečaji na osnovnih šolah. Na treningih je prisoten tudi Kris Horvat, ki se najraje spogleduje z mojstrskimi formami. »Te so mi všeč, ker vsebujejo več elementov in so hkrati bolj zahtevne. Med najljubšimi mi je 16. forma (HANSU), ker je v obliki snežinke in predstavlja vodo, katera se prilagaja katerim koli razmeram. Je pa res, da z višjimi formami postajajo stvari nekoliko težje in bolj zahtevne. Nekatere elemente iz višjih form vadim že nekaj časa. Z zelenim pasom sem na spletnih tekmah prišel kategorijo višje (do 11 let in od 6. do 3. kup). To se na tekmah v živo še ne bi zgodilo. Trenutno sem v fazi učenja in izpopolnjevanja višjih form. Mislim, da sem kljub kratkemu času, ki je bil na voljo, kar dobro pripravljen. Treniral sem celo poletje. Za počitek sem si vzel le nekaj dni konec avgusta. Jesenski del sezone sem že začel, saj sodelujem na štirih tekmovanjih.« Predanost taekwondoju se kaže na rezultatih. Zagotovo družini Horvat ni žal za vložen trud. V zadnjih šestih mesecih je morala veliko improvizirati. »Z marčevsko izolacijo so bili prekinjeni treningi z Renato Mavrič. Nekaj malega smo uspeli komunicirati le po telefonu. Da je Kris lahko ohranil formo in ob tem tudi napredoval, sva bila s Suzano prisiljena prevzeti vlogo trenerjev. Prostor za trening smo naredili kar doma. Naredili smo načrt, se ga držali, motivirali Krisa, ki je iz tedna v teden dvigoval svoj nivo znanja. Ker so se tekme vrstile, smo morali selektivno izbirati. Na celotni svet smo ciljali z željo, da se sin preizkusi s čim več različnimi sotekmovalci, na različno organiziranih in zahtevnih tekmovanjih. Na ta način smo želeli predstaviti tudi klub in slovensko taekwondo – tehniko po svetu«, je povedal Dejan. Tako kot pri treningih v domači sobi, so se Horvatovi učili pri sestavljanju posnetkov, ki so jih morali poslati organizatorjem spletnih tekmovanj. »Najprej smo izbrali tekmo. Ko smo vedeli s katero formo bo nastopal, smo jo dan pred rokom posneli in jo poslali organizatorjem. V času karantene smo snemali doma, kasneje pa zaradi več prostora v klubski telovadnici, za kar se zahvaljujemo glavnemu trenerju Tomažu Zakrajšku. Samo snemanje je kar zahtevno. Zelo pomembna je pravilna postavitev kamere. Sistem smo osvojili in do sedaj posneli že 15 tekem. Pomse smo snemali za vsak turnir posebej. Vsaka tekma je drugače organizirana. Med seboj se razlikujejo tudi v številu krogov, načinih posnetkov, kategorij. Več kot pet posnetkov nismo delali, saj smo se želeli približati nastopu v živo. Je pa bilo snemanje bolj zahtevno in izčrpavajoče, kot je odhod na fizično tekmovanje. Ti posnetki so nam prinesli veliko dobrega. Kris na srečo nima težav z nastopanjem.« Sledilo je napeto spremljanje turnirjev. Ogledali so si vse, ki so to omogočali. Seveda je bilo od gledanju prisotno kar nekaj napetosti. A so se iz videnega veliko naučili in to znanje dodajali v naslednje treninge. V primeru družine Horvat lahko rečemo, da gre za taekwondo družino. Vsi so pri njem s srcem. Zato jim motivacije na zmanjka. Tudi njihov drugi sin je v lanski sezoni naredil prve korake v taekwondoju in danes že redno trenira. Najljubši borilni veščini posvetijo dnevno dve, tri ure. A si tudi Horvati želijo, da se stanje čim prej normalizira, saj zaradi adrenalina, komunikacije in druženja močno pogrešajo tekme v dvoranah!