V para taekwondoju sooblikujem pravila

V slovenskem taekwondoju smo lahko zadovoljni z odvijanjem dogodkov v tem letu. Kar se tiče stika s svetovnim taekwondojem nasploh, imamo tri posameznike, ki v njem visoko kotirajo. Ob našemu najboljšemu borcu Ivanu Trajkoviću, ki je med deseterico najboljših taekwondoistov v olimpijski kategoriji nad 80 kilogramov in ki je bil na minulem evropskem prvenstvu bronast, ima Jasna Golubič najvišji status v sodniških vrstah in je zelo blizu sojenja na olimpijskih igrah v Tokiu. Veliko priznanje je v letošnjem poletju prejel Primož Rus, reprezentančni zdravnik, ki je v Svetovnem taekwondoju postal član Para taekwondo odbora. S tem so se mu odprle nove možnosti.

Kaj pričakujete od sodelovanja v tem odboru?

– Predvsem vidim večjo možnost pri aktivnem sodelovanju pri oblikovanju tekmovalnih pravil, predvsem pa  pravil klasificiranja športnikov invalidov ( bolje športnikov s hendikepom) v športne razrede. S tem želim doseči, da postanejo tekmovanja v borbah v para taekwondoju bolj enakovredna in s tem varnejša.

Kdaj ste začeli razmišljati o aktivnejši vlogi v para taekwondoju? In zakaj? Je bilo to po svetovnem prvenstvu v Angliji, ko naš tekmovalec ni mogel nastopiti?

– Res je. Takrat sem se sploh prvič srečal s sistemom Pravil v Para taekwondoju in z njihovo vsebino in pomenom. Najprej je bila to boleča izkušnja, ki je temeljila na Pravilih in ne na osebnih merilih. Praktično nisem imel druge možnosti, kot da se aktivno vključim v izobraževanje na tem področju. Na ta način sem prišel do priložnosti, da tako prenesem znanje v Slovenijo in na področje držav bivše Jugoslavije. Tam je bil Para taekwondo, vsaj na prvi pogled, že veliko bolj razvit. Moj osnovni cilj je bil, da nikoli več ne pride do takšne situacije. Da se športnika s hendikepom izpostavi takšni, lahko rečem, zelo stresni in povsem nedopustni situaciji. Do nje je delno prišlo zaradi mojega neznanja, ki mu je botrovalo tudi dejstvo, da nisem imel vseh potrebnih podatkov o športniku.

Se lahko danes še zgodi, da na prvenstvo pride posameznik, ki zatem zaradi pravil ne more tekmovati?

– Verjetnost za to je zelo majhna. Seveda ob dejstvu, če bom jaz tisti, ki bom prvi dobil vse potrebne dokumente in informacije. Takrat bom lahko odgovoren za to, da se športnika napoti, oziroma prijavi na mednarodno tekmovanje. Predpogoj je, da se doma izobrazi trenerje, starše in javnost kaj pomenijo in kaj so Pravila za klasificiranje športnikov s hendikepom in kakšen je sploh proces klasifikacije.

Dejansko se je poglavitno odvijalo v tem letu. Izobraževanje po svetovnem prvenstvu v Antalyi, je bilo verjetno ključno za naslednje dogodke. Kako je potekalo?

– Tako je. V Antaliji je bilo tudi svetovno prvenstvo v Para taekwondoju. V njegovem sklopu oziroma pred njegovim začetkom je bil predpisan ponovitveni in dodatni seminar za mednarodne klasifikatorje v Para taekwondoju. Bil sem njegov udeleženec. Opravil sem dodatni izpit, ki je vseboval praktični in teoretični del. Ko sem ga uspešno opravil, so me uvrstili v eno od štirih klasifikacijskih komisij. V prevodu izvirnika pomeni IMC »mednarodni medicinski klasifikator«, a gre za neposrečen prevod.

Sedaj ste samostojni klasifikator športnikov v para taekwondoju. Gre za pomembno vlogo, saj odločate o razvrščanju športnikov v posamezne razrede. Kako jasna so pravila?

– Vloga je res pomembna in imam veliko odgovornost, saj ne sme priti do nikakršnih napak. Te lahko imajo za športnika, za šport sam, za WT federacijo in seveda zame osebno, velike posledice. Lahko so disciplinske in celo kazenske.

Pravila so zelo natančna in jasna. Ob tem so, če lahko rečem, živa materija. To zahteva stalno spremljanje in njihovo dopolnjevanje predvsem iz dveh najpomembnejših vidikov. Prvi je varnost tekmovalcev, drugi pa čim boljša medsebojna primerljivost tekmovalcev. To je pri Para taekwondo športnikih še toliko bolj pomembno. So veliko bolj izpostavljeni, ko se dopusti tekmovanje med dvema taekwondoistoma , kjer ima eden veliko manjšo pomanjkljivost kot drugi. Zato je v velikanski prednosti. Še posebej, če vemo, da že višina v isti kategoriji, ki temelji na teži tekmovalca pomeni ogromno prednost. Torej so lahko Para taekwondoisti tudi veliko bolj izpostavljeni poškodbam. Obe stvari sta seveda že na prvi pogled med seboj tesno povezani.

 

V WT želijo dajati para taekwondoju več pozornosti. So pri tem uspešni?

– Res je WT namenil para taekwondoju zelo veliko pozornost. Pri tem je zelo uspešen. Če pomislimo, da je bil leta 2015 predstavljen olimpijskemu odboru in bil prepoznan kot ustrezen šport za družino para olimpijskih športov. 31. januarja 2019 je IPC potrdil prvo sodelovanje para taekwondoja kot para olimpijskega športa in njegovo prvo udeležbo na para olimpijskih igrah v Tokiu 2020. Letos poleti so potrdili še njegovo prisotnost na para olimpijadi v Parizu 2024.

Kako se boste lotevali izobraževanj za klasifikatorje? Kakšno je zanimanje kandidatov? Kakšno izobrazbo potrebujejo?

– Vsekakor bo še pred tem potrebno narediti nekaj velikih korakov, da bi se o tem lahko konkretneje pogovarjala. Morda samo toliko, da smo že pri prvem najpomembnejšem projektu. Ugotavljamo, kako motivirati starše, posameznike, klube in druge organizacije, da jih sploh seznanimo o samem športu, ki ga pri nas zelo slabo poznamo. Še posebej bo pomembno sodelovanje taekwondo klubov, katere nameravam najprej izdatno informirati. Šele potem bomo lahko govorili o odgovoru na vprašanja, ki jih postavljate. Izobrazba je trenutno povsem nepomembna, klasifikacije lahko zaenkrat naredim sam.

Pri para športnikih je zelo pomembna njihova uvrstitev v posamezne kategorije. Od tega je velikokrat odvisen tudi rezultat na tekmovanjih. Kako poštena je razdelitev v para taekwondoju in koliko je razredov? Če jih je preveč, je javnost zmedena. Kako se temu ogniti?

– Ni se potrebno ničemur ogniti, ker so v K40 štirje športni razredi. K pomeni Kjorugi. Številka pomeni fizično – telesno pomanjkljivost oz. okvaro. ..1, ..2, ..3, ..4 pa stopnjo telesne okvare. Torej ena je najhujša in štiri najmanj. Tako v moški kot v ženski konkurenci imamo zaenkrat le tri težnostne kategorije.

P pomeni Poomse, oziroma forme po slovensko. Prav tako so razdeljene P30, P50, P70, kar pomeni različne  fizične pomanjkljivosti, vezane na različna zdravstvena stanja in bolezni.

Kako je s para taekwondojem v Sloveniji? Kakšne so možnosti za njegov razvoj, glede na to, da smo verjetno omejeni s številom športnikov?

– V Sloveniji smo povsem na začetku. Sam praktično orjem ledino in trenutno iščem zainteresirane za delo na tem področju. Glede na to, da smo povsem na začetku so realne velike možnosti za razvoj. Kar se tiče podpore tako na strani naše taekwondo zveze, kot tudi svetovne, torej WT in Para WT federacije sem prepričan, da bomo dobili vso potrebno pomoč pri organizaciji in izvedbi programov. Moramo najti in zainteresirati vsaj minimalno število para taekwondoistov.

Kdaj ste se prvič spoznali z taekwondojem? Kako se je vse skupaj odvijalo do trenutka, ko ste postali reprezentančni doktor? V kolikšni meri lahko pri tem izhajate iz svoje zdravniške prakse?

– O, to je pa zgodovinsko vprašanje. Začelo se kot sodelovanje na turnirju v Litiji, kamor me je povabil Frenk kot zdravnika, zadolženega za zdravstveno zaščito na športni prireditvi. Takrat še ni bilo elektronskih senzorjev. Sploh ne vem kako dolgo nazaj je bilo to. Vsekakor pred časom razvoja mobitelov, haha. Od takrat sem bil vse pogosteje vabljen na slovenske klubske turnirje. Pri tem delu je vsekakor uporabno znanje urgentne medicine, ki ni nič drugačno kot sicer v medicini.  Z mojim delom so bili zadovoljni in so me vse pogosteje vabili na tekmovanja. Lahko rečem, da sem tudi sam rasel skupaj s taekwondojem. V reprezentanco me je povabil Jakob Slavec, ki je bil takratni tehnični direktor Taekwondo zveze Slovenije. Takrat sem se prvič srečal z mednarodnimi tekmami. Naloge reprezentančnega zdravnika so vsekakor drugačne. No vsaj morale bi biti. Sam sem se trudil, da bi pridobil čim več informacij in znanja o taekwondoju. O pravilih, pomanjkljivostih, predvsem na nivoju zdravstva, ki je bilo v začetnih letih zelo zapostavljeno. Ne le pri nas, praktično povsod v svetu. Vendar danes ni več tako. Prelomnica so bile olimpijske igre v Londonu, kjer je bila zdravstvena varnost tekmovalcev v t.i. full-contact športih posebej izpostavljena. WT je moral odreagirati. Prišlo je do izobraževanj, kot poudarku na kompetencah posameznih zdravstvenih delavcev, kjer ima zdravnik seveda posebno mesto v Pravilih svetovnega taekwondoja. Žal jih veliko reprezentanc še krši. Sam se trudim, bolj ali manj uspešno, da se pri nas to ne bi dogajalo. Vendar je to že druga zgodba…

Taekwondo je vse večji posel. Kako se to pozna v zdravniškem delu? Ali imate informacijo, da je kakšen zdravnik profesionalec v kakšni izmed močnejših reprezentanc?

– V zadnjem času se na nivoju Svetovnega taekwondoja pojavlja nov segment, ki je povezan z raziskavami in razvojem tudi na področju zdravstva. Verjamem, da je tam tudi kakšen zdravnik zaposlen. Na nivoju reprezentanc so v veliki državah zdravniki pogodbeno zaposleni v posameznih športnih zvezah. Res je tudi, da je to predvsem odvisno od denarja. Pri takšnih kot smo mi gre predvsem za entuziazem in ljubezen do tega športa. Prav velikega zaslužka in s tem povezanega zanimanja seveda ni. Športni zdravnik bi vsekakor lahko bil bolj upoštevan in uporabljen v zvezi kot koordinator dela na področjih preventivnih pregledov, obdobnih pregledov, koordiniranja različnih drugih zdravstvenih in ostalih sodelavcev. Od trenerjev, kineziologov, fizioterapevtov, dietetikov, psihologov in konec koncev staršev. Danes v moderni športni medicini tako kot v samem športu brez skupinskega interdisciplinarnega pristopa več ne gre. Potrebno je stalno spremljanje razvoja posamezne športne panoge in vsega, kar je s tem povezano. Šteje izključno z dokazi podprta medicina. Tu so dokazi lahko zelo jasni in zelo kruti.  Seveda imajo velike reprezentance zaposlene tudi zdravnike, fizioterapevte, psihologa in še koga…Toda to je tema morda za naslednjič…

Kako je s poškodbami v taekwondoju v primerjavi z drugimi borilnimi športi? Katere so najpogostejše?

– Moram reči, ker sem v Sloveniji še vedno edini, ki spremlja taekwondo in aktivno sodeluje kot zdravnik, da sem skladno z WT pravili natančno beležil vse poškodbe na mednarodnih tekmah in na tistih v Sloveniji, kjer sem bil prisoten. Glede na dejstvo, da gre za kontaktni borilni šport, so seveda temu primerne tudi poškodbe. Sam šport, kjer prednjači nožna tehnika brc in udarcev se logično odraža tudi v številu poškodb. Zaradi te specifike je primerjanje z ostalimi športi zelo nehvaležno. Vprašanje je precej kompleksno, zato enostavnega odgovora ni mogoče podati. Lahko pa rečem, da je varnost na prvem mestu razmišljanja v Svetovnem taekwondoju. Pravila se stalno gibljejo v smeri zaščite tekmovalcev, kar pogostoma naleti predvsem pri trenerjih na negativne odzive. Vendar menim, da lahko generira takšne vzgibe le pomanjkanje strokovnosti.

Kaj sploh lahko naredite zdravniki, ki na turnirjih spremljate športnike? Za težje primere poskrbijo dežurni zdravniki, nato pa če je potrebno še v lokalnih bolnišnicah. Kakšne so vaše zadolžitve?

– No tole je nekoliko nizek udarec. Ampak ja, tudi na to je treba odgovoriti in se tudi da. Zdravnik spremlja športnika na potovanju. Mu pomaga, če je potrebno.  Spoznava ga v celoti. Njegove prehranjevalne navade, njegov način treninga, njegovo higieno spanja in telesa, psihično stanje. V posameznih primerih včasih usmerja že delo trenerja. Ukvarja se z epidemiološkimi problemi. Ko zboli cela reprezentanca, sam ne smeš dajati nobene intravenozne terapije ipd. Ko se zgodi (bog ne daj), kar trdite, da naredi dežurni zdravnik tam na terenu. Turnirji so po celem svetu, strokovna merila, raven usposobljenosti zdravstvenega osebja, logistika, kulturološke razlike, jezik, strokovna pojasnila, komuniciranje z domačo zvezo, svojci, ipd. Res ni veliko, če sem malo sarkastičen. In nenazadnje, kar pustiti svojega tekmovalca? Če se tega v Svetovnem taekwondoju ne bi zavedali, ne bi bila v Pravilih zahteva po zdravniku ob tatamiju. Res je, da predvsem zato, ker manjše reprezentance tega ne zagotavljajo. Do svetovnega prvenstva v Manchestru v svetovni zvezi prisotnost zdravnikov niso spremljali. Sedaj je v pravilih. Zdravnik na ring. Kolikor je ringov. Njihovega vodjo poleg dežurnega zdravnika organizatorja postavijo v Svetovnem taekwondoju. Zdravnik in ekipa sta tudi v prostorih za ogrevanje in trening tekmovalcev.

 

Kako je z izobraževanji zdravnikov? Ali so temeljita?

– Lahko rečem, da so sedaj izrazito usmerjena v izboljšanje znanja tistih športnih zdravnikov in fizioterapevtov (vsakih posebej) z vse boljšimi predavanji, raziskavami ipd. V Svetovnem taekwondoju so se tega zelo resno lotili. Zavedajo se, da so pod stalnim drobnogledom s strani MOK, IPC, WADA in javnosti, preko socialnih medijev.

Kako ocenjujete stanje v slovenskem taekwondoju?

– Slovenski taekwondo je v obdobju, ki ga poznam, izjemno napredoval. Lahko rečem, da imamo kljub vsemu relativno veliko število klubov. Veliko mladih športnikov, med trenerji in starši izjemne entuziaste, ki žrtvujejo ogromno svojega prostega časa za taekwondo. Spremljajo otroke na tekme, jih vzpodbujajo… Tudi pravilno izobraževanje kadra se v naši zvezi izboljšuje. Imamo nove trenerje, in druge kadre, ki lahko še bolj pripomorejo k razvoju tega olimpijskega in para olimpijskega športa. Menim, da moramo na nivoju zveze morda narediti še kaj več za promocijo športa. Ne le preko borb ampak tudi razvoja treniranja form, stalnega izobraževanja, vzpostavitve licenciranja strokovnjakov. Mora biti prisotna podpora tistim klubom, ki med seboj sodelujejo pri dvigovanju kakovosti taekwondoja. Vsekakor potrebujemo v današnjem času več profesionalizma. Več pravilnih regulatornih orodij, ki vodijo k napredku športa.

Napoved za prihajajoče olimpijske igre?

– Nehvaležno vprašanje. Vsekakor bom po svojih močeh prispeval k temu, da se jih udeležimo!! Najbližje temu je Ivek. Držim pesti tudi za Patrika in Ano. Za ostale ne vem. Upam, da se nam izide in se tako poplačajo vloženi napori naših deklet in fantov. Da se bomo tudi v bodoče lahko kosali s svetovnimi velesilami.

V tem letu ste ob svojem delu morali še veliko potovati zaradi taekwondoja. Vloga klasifikatorja je zahtevna.

– Po svetovnem prvenstvu v para taekwondoju, ki je bilo v turški Antaliji, ki je potekalo od 4.2. do 6. 2. in kjer sem končal predpisana izobraževanja s strani Svetovne taekwondo federacije, sem bil povabljen kot povsem samostojen klasifikator športnikov v Para olimpijskem taekwondoju na klasifikacijski turnir za Pan ameriški olimpijski izbor. To se je dogajalo od 6.3. do 8. 3. v Santa Domingu v Dominikanski republiki. Tam sem klasificiral petnajst novih športnikov z različnimi fizičnimi “hendikepi”. Mi jih sicer še kar naprej imenujemo z neustrezno besedo invalidi. Tik pred prvim majem sem bil s strani njihove nacionalne Taekwondo zveze povabljen v Srbijo da organiziram uvodno delavnico o Pravilih para taekwondoja kot dela para olimpijskega športa in o samih pravilih uvrščanja športnikov v para taekwondo, v športne razrede in določevanja njihovega športnega statusa tako v K – kjorugi (borbe), kot P – Poomsee (forme) športnih razredih.

V juliju sem bil povabljen še na Azijski para olimpijski klasifikacijski turnir v glavno mesto Jordanije. V Amanu sem bil od 18. do 24. 7. 2019. Vodil sem klasifikacije štiriindvajsetih novih športnic in športnikov v para taekwondo-ju. To kaže na dobro delovanje WT pri vključevanju v svetovno zvezo tudi tistih z različnimi fizičnimi okvarami, po amputacijah, pa vse do pred, ob in po porodnih okvarah kot je npr. okvara brahialnega pleksusa, cerebralne paralize ipd. in prirojenih spremembah udov. Na primer dismelije različnih stopenj. Naj povem, da sem eden redkih zdravnikov, ki delamo na tem. Vsekakor brez naše glavne klasifikatorke, Terry Moore, ki je tudi ena avtoric pravil uvrščanja športnikov v pravilne športne razrede in določanja njihovega statusa in športnega direktorja pri WT para taekwondoju Olofa Hanssona ne bi šlo. Vesel sem, da je bilo moje delo opaženo s strani samega predsednika WT, dr. Chungwona Choeja, ki že dolga leta vodi Svetovno taekwondo federacijo. V začetku avgusta sem prejel pošto, kjer sem bil naprošen da jim pošljem življenjepis. Kmalu po tem sem prejel imenovanje za člana v WT Para taekwondo odboru. To pomeni, da lahko aktivno sooblikujem pravila za izboljšavo pogojev za športnice in športnike v para olimpijskem taekwondoju. In to prav v času pred olimpijskimi igrami v Tokiu. To je zame velik izziv in tudi čast. Naj povem, da nas je v tem odboru iz Evropske unije le za vzorec.