Veliko rivalstvo

Katera taekwondoistka se bo 18. avgusta najbolj veselila? Takrat bo na olimpijskih igrah v Riu na programu tekmovanje v ženski do 57 kilogramov in v moški kategoriji do 68 kilogramov. Kar se tiče deklet, je na vrhu seznama favoritinj Angležinja Jade Jones. Jonesova je v polnem sijaju zasijala pred štirimi leti, ko je v polni meri izkoristila domače olimpijsko prizorišče. V Londonu je Veliki Britaniji priborila prvo zlato olimpijsko medaljo v taekwondoju! Ni povsem zanesljivo, ali bo uspela v Riu ponoviti ta rezultat, saj ji je zelo blizu Španka Eva Calvo Gomez. Med njima je nastalo izjemno rivalstvo, ki ga lahko umestimo med največja rivalstva svetovnega športa.

Prvi dve leti po olimpijskih igrah v Londonu je žezlo ženske kategorije do 57 kilogramov prevzela Calvo Gomez. To ji je nekaj časa odlično uspevalo, saj je v treh zaporednih finalih velikih nagrad ugnala Jonesovo. Prav tako jo je na tovrstnih turnirjih premagala še trikrat pred finalom. Jonsonova je začela vračati ogenj leta 2014, ko je slavila na zaključku GP v Queretaru in zatem prevzela še nagrado za Taekwondoistko leta 2014. A se v tej ženski kategoriji ne vrti vse le okoli Španke in Angležinje. Tukaj sta še vsaj dve resni tekmici – Japonka Mayu Hamada in Egipčanka Hedaya Malak, ki prav tako resno naskakujeta zlato olimpijsko medaljo. Vendar bo glavni reflektor na igrah usmerjen v Valižanko Jonesovo, ki je tekmovalno rastla v Manchestru, zibelki angleškega taekwondoja. Jade je nase prvič močno opozorila leta 2010, ko je na prvih olimpijskih igrah mladih v Singapurju zmagala v kategoriji do 55 kilogramov. Dve leti kasneje je šele devetnajstletna prišla do rezultata kariere – zlate olimpijske medalje, s katerim je postala angleška športna heroina in najbolj popularna taekwondoistka v Veliki Britaniji. Leta 2013 je na svetovnem prvenstvu v mehiški Puebli veljala za izrazito favoritinjo. A se ji je zataknilo pred finalom, ko jo je premagala Japonka Hamada. Rezultat je bila želja po kar se da hitri vrnitvi na vrh. Valižanka je bila prepričana, da ji bo to uspelo že na naslednjih turnirjih. A ni bilo tako. Na naslednjih štirih GP turnirjih se je štirikrat udarila s Španko Calvo Gomez, ki pa jo je trikrat premagala. Calvo Gomez, ki s sprednjo nogo sicer ni tako učinkovita, je prihajala do prednosti s pomočjo svojih daljših nog. Na koncu leta 2014 si je lahko Jonesova nekoliko oddahnila, saj je v finalu GP le premagala Calvo Gomez in prišla do zlate medalje. Angležinja v kategoriji do 57 kg sicer spada med nižje borke. A jo nad povprečje dviguje hitrost in krožni udarec s prednjo nogo v glavo, ki ji običajno prinaša zmage. Njeno početje natančno spremlja trener Paul Green, ki velikokrat zahteva analizo počasnih posnetkov, s pomočjo katerih je Jonesova doslej zmagala kar nekajkrat. V lanskem letu je Angležinja na prvem GP osvojila srebrno medaljo, na drugem in tretjem pa zlato. Ti rezultati so jo na olimpijski lestvici vrnili na prvo mesto. Pripomogli so ji tudi pri vračanju v vrhunsko formo in vse pogostejšem razmišljanju o tem, da ima velike možnosti, da v Riu ubrani olimpijsko zlato. A ji ne bo lahko. Calvo Gomez velja za ofenzivno borko. Ko se nasprotnica zaščiti, začne uporabljati nogi, ki imata precejšnji doseg, ter tako razbija obrambo. Ko poskuša nasprotnica z udarcem v glavo, uporabi komolec za obrambo. Odlično se znajde tudi pri branjenju udarcev v telo. Španka je začela blesteti leta 2013. Nase je opozorila na prvi veliki nagradi. Svojo premoč je ohranjala skozi večji del leta 2014. Njeno taktiko je kot prva razbila Jonesova. Na svetovnem prvenstvu v Čeljabinsku leta 2015, je bila za Calvo Gomez, tako kot dve leti poprej v Puebli, usodna Japonka Hamada. S slabimi izidi je nadaljevala v letu 2015, ko se na prvih dveh GP ni uvrstila niti v polfinale. Na tretjem v Manchestru jo je z udarci v glavo s 14:4 razbila Jonesova. Na finalnem GP v Mexico Cityju jo je premagala Egipčanka Malak, ki je zatem v polfinalu ugnala še Jonesovo. Konec leta, ki je bilo nihajoče z rezultati, je Španka pričakala na drugem mestu svetovne lestvice. Rivalstvo med Jonesovo in Calvo Gomezovo, spremlja kot senca Japonka Hamada. Azijka je premagala obe najboljši s svetovne lestvice in se je tudi zato serijsko uvrščala v polfinala serije velikih nagrad. Na svetovnem prvenstvu 2013 je bila druga. Ta rezultat je na SP 2015 nadgradila z zlato medaljo. Nekdanja karateistka ne velja za dinamično borko, a je taktično izredno dobra. Obenem ima tudi izjemno trenersko podporo. Visoke cilje v Riu ima tudi Egipčanka Malak, ki pod čelado nosi belo pokrivalo. Njena moč leži v elastičnih nogah, s katerimi zadeva nasprotnice v glavo, s krožnimi udarci pa v telo. Njeno načelo je, da nikoli ne stori koraka nazaj! Lani je imela izjemno serijo. Najprej je bila tretja na GP v Moskvi, na koncu pa prva na GP v Mexico Cityju. V Mehiki je premagala tako Jonesovo kot Calvo Gomezovo. Med ostalimi borkami v kategoriji do 57 kg bodite pozorni še na Iranko Kimio Alizadeh Zenoorin, ki je dvakrat premagala Jonesovo. Najprej na SP v Čeljabinsku, nato na GP v Moskvi. V Riu bodo največje nasprotnice borkama iz Evrope Azijke in Afričanke – Hamada, Malak in Alizadeh Zenoorin. Kljub temu so največje možnosti, da v finalu vidimo Jonesovo in Calvo Gomezovo. Razmerje zmag v lanskem letu je s 3:2 na strani Španke. A če pogledamo na zadnja dvoboja, potem je v vlogi favoritinje Jonesova, saj je dokaj prepričljivo dobila oba. Kakorkoli, obe Evropejki se bosta morali močno potruditi, da se uvrstita v finale. Če jima bo uspelo, bosta napisali pomembni delček v zgodovino evropskega taekwondoja.

Povzeto po WTF