Z menoj se bosta potila zvezdnika Obame in Cisse

Kolesje svetovnega taekwondoja se zaganja v Turčiji. Tam je že veliko najboljših borcev sveta, ki bodo tekmovali na dveh turnirjih v Antalyi (Predsednikov pokal in Odprto prvenstvo Turčije). Včeraj je v Turčijo odpotovala trojica Slovencev, ki bo v turističnem mestu ob Sredozemski obali iskala pot do prvih letošnjih točk za svetovno lestvico. Predsednikov pokal je zavoljo G2 statusa kakovostno odlično zaseden, zato čaka Lemajićevo, Petrušićevo in Trajkovića zahtevna naloga. Pred odhodom v osmo največje turško mesto smo se pogovarjali z Ivanom Konradom Trajkovićem, kot piše v njegovi prijavi za prvo letošnje tekmovanje.

 

 


 

Rojen: 1. september 1991

Visok: 186 cm

Težak: 84 kg

Izobrazba: 3 letnik Fakultete za šport

Status: Profesionalni športnik, zaposlen v slovenski policiji

Začetek ukvarjanja s TKD: 1998 (21 let)

Največja uspeha: Drugo mesto na GP

Tretje mesto na SP

Najljubša hrana: Sarma

Najljubša pijača: Ledeni čaj

Najljubši film: 300, Deadpool

Najljubša knjiga: Harry Potter

Največja športna želja: Olimpijski prvak

Največja življenjska želja: je ni, ker je šport v ospredju

Opis taekwondoja: Je borilni šport, pri katerem se zvečine borimo z nogami, zahteva visoko stopnjo fizične in psihične priprave


 

Za ogrevanje v pogovor, kako se spominjate začetkov v taekwondoju?

Bilo je zelo zanimivo. Osem nas je bilo enako starih. Všeč mi je bilo, ker so bile v taekwondoju kategorije. Ker sem se pozneje razvil, sem bil v primerjavi z drugimi palček. V ostalih športnih so bili vsi višji od mene. V taekwondoju sem bil konkurenčen ravno zaradi razdelitve v kategorije!

Torej ste se posvečali tudi drugim športom. Katerim?

Atletiki in odbojki. Dva meseca sem se ukvarjal tudi z nogometom. To sem počel vzporedno s taekwondojem.

Kaj pomeni profesionalno ukvarjanje s taekwondojem?

Predvsem to, da je vse bolj ali manj podrejeno tej borilni panogi. V ospredju so treningi in priprava na tekme. Imaš ogromno časa, da se lahko v celoti pripraviš na to, kar te čaka.

Kako gledate na trenutno obdobje?

Mislim, da gre za najboljše obdobje v moji karieri. Odkar se ukvarjam s taekwondojem, sem doživel veliko zmag, porazov, poškodb, sodniških kraj. Vsa leta treninga so zasidrana v meni. Imam odlično ekipo. Dojel sem, da treniram taekwondo zato, ker to rad počnem. Uživam v vsakem dvoboju. Nisem več pod vplivom pritiska, da moram nekaj narediti. Trenutno sem na šestem mestu olimpijske lestvice. Tako visoko sem tudi na svetovni lestvici. To je odlično izhodišče za letošnjo sezono. Se pravi, da napadam iz dobre pozicije. Ne čisto iz ozadja in ne čisto iz ospredja. Želim si ponoviti, oziroma nekoliko nadgraditi zadnji dve sezoni. Ti sta bili res odlični.

V torek uradno začenjate s tekmovanji v tem letu. Predsednikov pokal je velik izziv, saj prinaša veliko točk za svetovno lestvico.

Komaj čakam na začetek sezone, saj sta od zadnjega turnirja minila dobra dva meseca. Za menoj je odlično pripravljalno obdobje. Nestrpno pričakujem prve dvoboje. Testiranja so pokazala, da sem pripravljen tako, kot še nisem bil. Tudi zato na obeh turnirjih v Turčiji naskakujem vsaj medaljo, če ne končne zmage. Na Predsednikovem pokalu bo konkurenca izjemna. Na Odprtem prvenstvu Turčije nekoliko manj, a še vedno daleč od tega, da bi bila slaba.

Verjetno vaši konkurenti razmišljajo podobno. Kako se jih boste lotili? Kdo so vaši največji nasprotniki?

Po pravici povedano, ne vem. Nisem si ogledal prijav. To me več ne zanima. Jure mi je povedal, da glavni pridejo. Torej Rus Larin, pa Nemec Bachmann in ostala ekipa. A me to ne zanima.  Ko bodo izpeljali žreb, bom videl, katerega nasprotnika imam v prvem krogu. Ko ga bom premagal, se bom posvetil naslednjemu. Ne obremenjujem se s tem, kdo so moji potencialni nasprotniki.

Poseben izziv predstavlja Rus Larin. Dejansko je najboljši v vaši kategoriji. Doslej vas je vedno ugnal! Kako ga premagati?

Res je. Nisem ga še premagal. Dvakrat sem bil blizu. A se z njim ne obremenjujem, saj se ne morem posvetiti le enemu nasprotniku. Preveč je ostalih, da bi razmišljal le o tem, kako ga premagati. Enostavno moram zadržati visok nivo koncentracije skozi celotni dvoboj. Vem, kako lahko pridem to točk. Vem tudi, kako mu lahko preprečim, da jih on ne bo.

 Kako se neposredno pred dvoboji posvečate svojim potencialnim nasprotnikom na blazinah?

Predvsem izhajam iz lastnih, minulih dvobojev z njimi. Seveda me zanima, kakšno taktiko so ubrali drugi, ki so se merili z njimi. Zanima me način, s katerim so osvajali točke. Izhodišče, iz katerega izhajam, pa je povsem moje! Na zadnjem turnirju v lanskem letu na Kitajskem je bila zanimiva taktika Gabonca Obame. Postavil se je čisto drugače, kot na prejšnjih dvobojih. To so tiste podrobnosti, na katere moram biti pozoren.

Kako je v dvobojih? Skrivate določene adute?

Dejansko se ne »šparam«. Vsak dvoboj začnem z željo po zmagi. Imam širok spekter znanja, ki ga uporabljam glede na situacijo. Je pa res, da nekatere kombinacije udarcev uporabljam raje, kot druge. Taekwondo se je razvil do te mere, da ni več pomembno, kdo bolje izpelje udarec. Umetniški vtis je v ozadju. Dejansko zmaga tisti, ki je bolj zvit. Vse več točk se osvaja na ta način. Zdaj ne gre več toliko za »fight«, kot za to, da nasprotnika presenetiš.

Kje pri vašem razvoju so še rezerve? Katere so prednosti?

Zagotovo v obrambi. Da nasprotniki ne dosežejo toliko točk. Mislim, da je hitrost moja glavna prednost. Lahko izvedem kateri koli udarec v kateri koli situaciji.

Kako se bo odvijal prvi del sezone?

Program je kar natrpan. Po dveh turnirjih v Turčiji sledi tekmovanje na Odprtem prvenstvu Slovenije. V marcu odhajam v Belgijo, na tamkajšnje odprto prvenstvo. Sledile bodo priprave na španski Majorki. Pred pripravami na svetovno prvenstvo bom tekmoval še v Maroku. Zatem bom teden dni preživel na pripravah v Mehiki. Zaključne priprave pred odhodom v Anglijo pa bomo imeli na Rogli.

Kako gledate na Odprto prvenstvo Slovenije? Bo zato, ker je doma, na njem težje nastopati?

Na turnir v Ljubljani gledam kot na vsak tovrstni turnir. Zame bo nekoliko bolj naporno, saj bo to moj tretji turnir v kratkem času. Seveda si želim zmagati. Upam, da se ne bo vmešala kakšna poškodba. Na vsak dvoboj gledam le kot na dvoboj! In nič več. Med nastopom občinstva ne zaznavam. Osredotočen sem le na nasprotnika in na svojega trenerja!

Prvi del sezone bo verjetno malce lažji, saj boste do svetovnega prvenstva nastopali v kategoriji do 87 kilogramov. Drugi bo težji, saj veljajo na turnirjih GP olimpijske kategorije.

Razlika je precejšnja. Konkurenca v drugem delu sezone je zgoščena, zato je lažje premagljiv le nasprotnik v prvem krogu. Nato sledi nasprotnik iz kluba Top 16! Vsak med njimi ima svoj sistem. Moj je, da jim vsilim svojega. Pripravljeno imam tudi nekoliko drugačno taktiko kot v preteklosti. Če mi bo uspela tako, kot je zamišljeno v teoriji, bom zares neugoden nasprotnik.

V zadnjem obdobju je v vlogi klubskega trenerja naš prijatelj Jure Pantar. Kako »vozita« skupaj?

Ko sva na treningu je Jure v prvi vrsti trener. To pomeni, da kar reče, jaz naredim. Nekatere stvari predebatirava. To je na takšnem nivoju povsem običajno. Sto odstotno mu zaupam, saj se na treninge dobro pripravi. Na tekmah sva skupaj že od leta 2005. Poskušam ga poslušati v celoti. To mi sicer na zadnjem turnirju na Kitajskem ni uspelo v celoti. V Wuxiju me je nekoliko zmedel sistem tekmovanja.

Kako vam v prizadevanjih po vrhunskih rezultatih sledi slovenska zveza?

Mislim, da je podpora zveze vrhunska. To je razumljivo, saj je tudi njena želja, da dosegam čim višje rezultate. Da grem na olimpijske igre. Z rezultati višam sloves slovenskega taekwondoja. Odgovorni na zvezi mi stojijo ob strani.

Koliko je v naših mislih že prisotno svetovno prvenstvo?

Zaenkrat je nekje v ozadju. Vedno razmišljam le o turnirju, ki je pred menoj. Oziroma se posvečam le dvoboju, ki me čaka! Ne čutim pritiska, ki ga prinaša letošnje najbolj pomembno tekmovanje. Sedaj sem z mislimi pri Predsednikovem pokalu. Ko bom z njim končal, se bom posvetil Odprtemu prvenstvu Turčije.

V Sloveniji je malo borcev, s katerimi bi lahko trenirali. Kako rešujete zagato?

Največkrat grem na Hrvaško, kjer je veliko dobrih borcev. Na Majorki bom treniral skupaj z Anthonyjem Mylannom Obamejem in Cheickom Sallahom Cissejem. Prvi tekmuje v kategoriji nad 87 kilogramov, drugi v kategoriji do 80 kilogramov. Torej si nismo neposredni konkurenti. To bo zanimivo doživetje. Trening ne vpliva na to, da bi te nekdo bral kot odprto knjigo in to zatem izkoristil na turnirjih. Skupni treningi imajo več pozitivnih, kot negativnih strani.

Kako ste zadovoljni s trenutnimi tekmovalnimi pravili?

Zdajšnja so mi všeč. Nastavljena so zelo dobro. Pripomogla so k temu, da imajo vsi borci možnost za zmago. Ne glede na njihove karakteristike. Je sicer še nekaj sivih con. A se svetovna zveza trudi, da jih odpravi.

Kako do večje množičnosti? Slovenski taekwondo se navkljub olimpijskemu statusu po številu članov ne more meriti z nekaterimi drugimi borilnimi športi!

Če so v judu spravili maso ljudi v športne dvorane, ne vidim razloga, da tega ne bi uspeli v taekwondoju. Za to je v prvi vrsti potrebnega veliko entuziazma. Tudi podpora države bi morala biti večja. Rabimo profesionalne trenerje. Takšnih pa nimamo dovolj.

Sedaj del treningov opravite pri Tomažu Baradi. Oziroma v ITF okolju. Ni malce nenavadno?

Ta projekt si je zamislila Nuša Rajher. K sodelovanju je povabila Jasmino Kržan in mene. Seveda sva bila takoj za. Na ta način bomo morda odprli še en klub olimpijskega taekwondoja v Mariboru. Veliko delamo s tekmovalci iz ITF. Britanci to počno že osem let. Borce iz sorodnih borilnih veščin novačijo za olimpijski taekwondo. Pri tem so zelo uspešni. Po nekaj skupnih treningih lahko rečem, da je z njimi enostavno delati. Imajo dobro tehniko. Potrebno jih je le prilagoditi na naše razmere. Mislil sem da bo težje, a se zelo hitro učijo.

Ko ste v lanskem letu zamenjali trenerja, smo bili vsi presenečeni. Zakaj ste se odločili za to potezo?

Začutil sem, da potrebujem spremembo. Želel sem spremeniti dinamiko. Poklical sem Jureta, ki je moj najboljši prijatelj. Prepričan sem, da sem izvedel pravo potezo.

Verjetno je vaš osnovni cilj, da se uvrstite na svoje druge olimpijske igre. Drži?

Seveda. Star sem 27 let. Delam tako, kot mislim, da je najbolje zame. Veliko sodelujem z reprezentančnimi trenerji. Dejansko nas je v Sloveniji malo, zato moramo izkoristiti vse tisto, kar imamo. Jaz osebno nisem vezan na noben klub. Super bi bilo, da bi imeli nekakšen državni olimpijski center. V njem bi lahko skupaj trenirali. Tudi po kakšen teden. To bi bilo idealno. Obenem si želim, da bi bili reprezentančni trenerji zaposleni na naši zvezi. Zato sodelujemo, kolikor je mogoče.

Je oče Drago še vedno pomemben člen vaše ekipe?

Dejansko je še vedno kondicijski trener in moj koordinator. Praktično mi vse olajša. Ima glavno vlogo v trenažnem procesu. Obenem me finančno podpira že od ranih let.

Konec leta ste bili del projekta, ki je zasnovan na povsem profesionalni osnovi. V Wuxiju ste se borili po prirejenih pravilih. Je to prihodnost taekwondoja?

Morda. Čeprav mislim, da gre za sistem, ki bo deloval vzporedno s svetovnim taekwondojem. Imenujem ga profi taekwondo. Pravila so prilagodljiva, oziroma jih spreminjajo. Tega sistema tekmovanja ne bi smeli mešati z izvornim olimpijskim taekwondojem.