Morda bom v Parizu uspel podoživeti občutek sreče iz Kanade

Še slab mesec nas loči od letošnjih olimpijskih iger. Na njih bo slovenski taekwondo predstavljal Patrik Divković. Trenutno je v Španiji z očetom Goranom, ki je njegov trener. Na Malorko se redno vračata in pred velikimi tekmovanji opravita nekaj treningov, na katerih so v ospredju testni dvoboji. Tokrat trenirata z reprezentanti iz Kazahstana, med katerimi je tudi Batyrkhan Toleugali, nekoliko presenetljivi olimpijec v kategoriji do 80 kilogramov. Osnovni cilj treningov je, da se ohranja forma, s katero se je Patrik Divković skozi kvalifikacije uvrstil na olimpijske igre.

Uspeh izhaja iz očetove odločitve

Da se je Patrik prebil do olimpijskega nivoja je močno zaslužen njegov oče Goran, ki je v Logatcu leta 2000 napravil taekwondo klub. »Ko sem bil star nekaj čez 20 let, me je med sprehajanjem po ljubljanski Ledini pritegnil plakat, ki je vabil na treninge tekvondoja. Ker imam rad nožne tehnike, nisem dolgo okleval. A sem že po nekaj treningih, po raztezih vajah razmišljal, da bi bil boks boljša izbira. Vendar sem vztrajal in se hitro uvrstil v tekmovalno ekipo. Po preselitvi v Logatec sem ustanovil klub Tempo. Ko je bil Patrik star šest let, se je skozi igro začel spoznavati s taekwondojem. Prvo leto, ko je začel s tekmovanji, je med mlajšimi kadeti postal državni prvak«, je o enem ključnih obdobij v Patrikovem športnem razvoju povedal Goran. Njegov sin pa je nadaljeval: »Iz tistega obdobja se najbolj spomnim prve tekme. Prišel sem in zmagal vse dvoboje. Pred tem sem odhajal z očetom v telovadnico. Ne spomnim pa se, kdaj točno sem začel s treningi. Kot mlajši kadet sem se v Zagrebu udeleževal turnirjev in kmalu napredoval v slovensko reprezentanco. Na turnirjih sem se boril z leto, dve starejšimi nasprotniki. Prvo leto sem se z njimi spoznaval. Naslednje leto je bilo zmag več kot porazov. V tretjem letu pa sem začel osvajati medalje«.

Naslov svetovnega prvaka ga je zadržal v tekvondoju

Podobno se je dogajalo v mladinski konkurenci. Patrik Divković je najprej spoznaval konkurenco. Razumljivo, da so bili v njej, ker so bili starejši, fizično močnejši tekmovalci. V naslednjem letu jih je začel premagovati. V tretjem pa je osvojil naslov svetovnega mladinskega prvaka, kar je najboljši slovenski dosežek nasploh. »V Kanadi sem doživel najlepše trenutke svoje športne kariere. Bilo je kar nerealno. Kasneje sem se večkrat spraševal, če bom še kdaj imel priložnost, da občutim tako močne občutke sreče. Do medalje sem prišel na evropskem prvenstvu do 21 let, na evropskem članskem prvenstvu in na evropskih igrah. A se zadovoljstvo ob prejemu medelje ne more primerjati z občutki, ki so bili prisotni v Burnabyju. Sedaj so pred menoj olimpijske igre. Morda bom v Parizu uspel podoživeti občutek sreče iz Kanade«, pravi Patrik, ki z uvrstitvijo na olimpijske igre nadaljuje po poti, ki jo je leta 2000 v Avstraliji začel Marcel More in nato v Londonu in Tokiu nadaljeval Ivan Trajković. »Mislim, da je bil odločilni trenutek Patrikove kariere leta 2016, ko je postal mladinski svetovni prvak. Dve leti prej je na evropskem prvenstvu izgubil v prvem krogu. A smo vztrajali do svetovnega prvenstva. Takrat smo se prepričali, da smo, tudi ko ni bilo pravih rezultatov, dobro delali. Tovrstna kriza se je ponovila pri prehodu iz mladinske v člansko konkurenco. Pa ko smo bili zaprti v času korone, ko nismo smeli trenirati. Nato je sledilo evropsko prvenstvo in medalja, ki je krivuljo obrnila navzgor«, je o kritičnih trenutkih sinove kariere povedal oče Goran.

Vso energijo vlaga v taekwondo

Patrik se je v tej sezoni povsem posvetil tekvondoju. Študij trenerstva je zaradi olimpijskih iger postavil v čakalnico. Sedaj je najbolj pomembno, da obdobje pred odhodom v Pariz mine brez kakršnih koli poškodb. »Čeprav so igre že relativno blizu, sem še povsem miren. Motivacija je močna, zato mi ni nič težko. Zavedam pa se, da bom moral za odlični rezultat v Parizu premagati dva vrhunska nasprotnika, oziroma dva nosilca. Zaenkrat se počutim zelo dobro,« je še dodal naš potnik na olimpijske igre, ki bo naslednja dva tedna treniral v Sloveniji. Računa, da mu bosta pri tem pomagala dva vrhunska borca iz Madžarske in Makedonije in da bo na nekaj treningih prisoten tudi Ivan Trajković.

Osebna izkaznica

Ime: Patrik Divković

Rojen: 04.06.1999

Visok: 191 cm

Težak: 90 kg

Končana šola: SCPET Ljubljana

Družina: mama Tanja, oče Goran, brat Kristijan

Hišni ljubimec: pudelj Car

Najljubša hrana: Pizza

Najljubša pijača: voda iz pipe

Knjiga, ki jo bere: Serviraj za zmago (Novak Đoković)

Najljubši film: Ameriški psiho (Christian Bal)

Najljubša serija: Breaing bad