Ponosen sem, da sem olimpijec

Na evropskih olimpijskih kvalifikacijah, ki potekajo v bolgarski Sofiji bo danes olimpijske vozovnice prejelo še zadnjih osem finalistov. Včeraj je za veliko radost poskrbel Patrik Divković, ki je slovenskemu taekwondoju po sušnem Tokiu znova priboril olimpijski nastop. Kar se tiče taekwondoja in olimpijskih iger je bil leta 2000 Marcel More tisti, ki je postavil slovenski taekwondo na olimpijsko karto. Takrat so ga celo uvrščali med potencialne dobitnike medalj, More pa je v Sydneyu osvojil deveto mesto. Sledile so igre v Atenah in Pekingu, kjer ni bilo naših borcev. Vrhunec slovenskega olimpijskega taekwondoja je predstavljalo leto 2012 in London, kjer smo imeli kar tri taekwondoiste. Franko Anić, Nušo Rajher in Ivana Trajkovića. Takrat je Anićeva osvojila peto, Rajherjeva deveto in Trajković enajsto mesto. Sledil je Rio de Janeiro, ki so ga slovenski taekwondoisti izpustili. Na zadnjih igrah, ki so bile v Tokiu se je boril Ivan Trajković, ki je ponovil dosežek Anićeve (peto mesto) in za las zgrešil olimpijsko medaljo.

Sedaj je štafeta v rokah Patrika Divkovića, ki bo naš peti taekwondo predstavnik na olimpijskih igrah. Da si je zagotovil nastop v Parizu, je včeraj v Bolgariji premagal Poljaka Adriana Wojtkowiaka in Belorusa Artsioma Plonisa. »Ker sem bil v prvem krogu prost, sem s tekmovanjem začel šele od 15 uri. To mi je zelo odgovarjalo, saj nisem jutranji tip človeka. Vedel sem, da Poljaka ne bom premagal z lahkoto. A sem čutil, da sem boljši nasprotnik. Še posebej sem lahko zadovoljen z drugo rundo, ki sem jo res odlično oddelal. V njej bi bilo pravzaprav vseeno, kdo bi bil na drugi strani, saj mi je vse uspevalo. Naslednji dvoboj je bil precej težji. Že zaradi psihološkega pritiska, saj je šlo za odločilni dvoboj na turnirju. Obenem je bil nasprotnik kakovostnejši. Plonis je konec koncev na svetovnem prvenstvu osvojil tretje mesto in s tem dokazal, kako je lahko nevaren. A sem v sebi verjel, da ga lahko premagam. Tudi neposredno pred dvobojem sem v sebi čutil, da lahko zmagam. Ko sem izgubil prvo rundo, sem bil malce šokiran. A se je kasneje izšlo«, se je dan kasneje na dogajanje v Sofiji spomnil Patrik Divković.

In se še enkrat podrobneje ozrl na odločilni dvoboj: »Razmišljam, zakaj me je na koncu skorajda zmanjkalo. Cel dan nisem jedel, saj sem bil poln adrenalina. Zato me je proti koncu tretje runde zmanjkovalo. Enostavno nisem imel dovolj energije, da bi prišel do odločilne točke. Zavedal sem se, da je dovolj sekunda nepozornosti, da izgubim dvoboj. Obenem sem se tudi zavedal, da sem v prednosti in da je vse kar moram storiti, da Plonisu ne dovolim, da osvoji točko. Slišal sem očeta Gorana in Ivana Trajkovića, kako vpijeta in mi pravita, da naj napadam. A kako? Za to nisem imel dovolj moči. V dvorani je bilo zatohlno in se nisem mogel dovolj nadihati. Pravzaprav sploh ne vem, kaj sem delal v zadnjih sekundah dvoboja. Utrujen sem bil že v drugi rundi. Vedel sem, da Belorus ne sme doseči točke. To mi je uspelo«. Tisti, ki ste spremljali prenost kvalifikacij, ste lahko videli, da se je takoj po koncu dvoboja, Patrik vlegel na tla. »Ko je bilo konec tretje runde, sem bil tako utrujen, da sploh nisem dojel, kaj mi je uspelo. Rabil sem kakšnih deset sekund, da so me preplavili neverjetni občutki sreče. Izpolnil sem prvi del življenskih sanj – uvrstitev na olimpijske igre. V taekwondoju se je izredno težko uvrstiti na olimpijske igre, saj sta združeni po dve kategoriji. Sedaj bom lahko do konca življenja govoril, da sem olimpijec! Včerajšnjega dogajanja ne bom nikoli pozabil!«

Na olimpijskih kvalifikacijah so določeni protokoli, ki se jih morajo držati organizatorji. Zato je minilo še nekaj časa, preden se je lahko Patrik poveselil z ostalimi člani reprezentance. »Prva stvar, ki sem jo opravil, je bila doping kontrola. A so jo organizatorji slabo pripravili. Ko sem prišel pred sobo, kjer so jo izvajali, je na oddajo vzorca čakalo še pet, šest tistih, ki so si pred mano zagotovili olimpijski nastop. V čakalnici sem prebil, mislim da dve uri, presen sem prišel na vrsto. Sem pa ta čas izkoristil za pogovor z Norvežanom Ordemannom, ki se je skupaj z menoj uvrstil na olimpijske igre in bo eden izmed morebitnih nasprotnikov v Parizu. Še več časa sem se pogovarjal s finalistom kategorije do 80 kilogramov, Edom Hrnićem, ki bo na olimpijskih igrah zastopal Dansko. Ko sem opravil z dopingom, sem odšel na svečanost, kjer so nam podelili certifikate. Sledila je reprezentančna večerja, na kateri smo si privoščili pivo.« Po vrnitvi v Slovenijo, ne bo veliko počitka, saj čaka maja slovensko reprezentanco evropsko prvenstvo. A bo potrebno program prilagoditi julijskim olimpijskih igram. »Sedaj bomo morali spremeniti program dela. Če mi ne bi uspelo v kvalifikacijah, bi imel po evropskem prvenstvu pavzo. Sedaj je ne bo, oziroma bo treba formo tempirati za julij. Torej me maja in junija čaka garanje. O programu nisem še podrobneje razmišljal. To bo prišlo na vrsto v prihodnjih dneh. Šele ko bom doživel Pariz in olimpijsko dogajanje, ter oddelal olimpijske igre, bom lahko dejal, da so se čas, napori in vse tisto, kar spada zraven poplačali.« Pri načrtovanju se bosta lahko z očetom Goranom oprla na izkušnje dvakratnega olimpijca Ivana Trajkovića, s katerim bo Patrik tudi veliko vadil. V naslednjih mesecih se bo večkrat, tako kot doslej, odpravil v Zagreb, saj v Sloveniji nima veliko primernih taekwondoistov, s katerimi bi lahko testiral svoje sposobnosti.

Kar se tiče tistih srečnežev, ki so si včeraj zagotovili olimpijski nastop, so to bili:

Kategorija nad 80 kilogramov

Patrik Divković (Slovenija) in Richard Andre Ordemann (Norveška)

Kategorija do 80 kilogramov

Edi Hrnić (Danska) in Maksim Khramtcov (Rusija)

Kategorija do 49 kilogramov

Abishag Semberg (Izrael) in Ilenia Elisabetta Matonti (Italija)

Kategorija do 57 kilogramov

Kimia Zenozi Alizadeh (Iranka ki živi v Nemčiji) in Tatiana Minina (Rusija)